1. kemična industrijska odpadna voda
Odpadna voda kemične industrije v glavnem izvira iz proizvodnih odpadnih voda, ki jih izpuščajo industrije, kot so kemija nafte, kemija premoga, kislo-bazna industrija, industrija gnojil, plastična industrija, farmacevtska industrija, industrija barvil in gumarska industrija.
Glavni ukrepi za preprečevanje in nadzor kemičnega onesnaževanja odpadne vode so naslednji: Prvič, treba je reformirati proizvodni proces in opremo, da se zmanjšajo onesnaževala in prepreči izpust odpadne vode navzven. Izvesti je treba tudi celovito uporabo in recikliranje; za odpadno vodo, ki jo je treba izpustiti navzven, je treba stopnjo čiščenja izbrati glede na kakovost vode in zahteve.
Primarno čiščenje v glavnem loči od vode suspendirane trdne snovi, koloide, plavajoče olje ali težko olje itd. Uporabijo se lahko metode, kot so prilagajanje kakovosti in količine vode, naravna sedimentacija, lebdenje in ločevanje olja.
Sekundarno čiščenje je namenjeno predvsem odstranitvi biološko razgradljivih organskih raztopljenih snovi in nekaterih koloidnih snovi, s čimer se zmanjša biokemična potreba po kisiku in del kemične potrebe po kisiku v odpadni vodi. Običajno se izvaja z biološkimi metodami. Po biološkem čiščenju odpadne vode ostane še vedno precejšnja količina KPK. Včasih ima visoko stopnjo barve, vonja in okusa. Ali pa je zaradi visokih higienskih standardov okolja za nadaljnje čiščenje potrebna terciarna metoda čiščenja.
Cilj terciarnega čiščenja je predvsem odstranitev organskih onesnaževal, ki jih je težko biološko razgraditi, in topnih anorganskih onesnaževal iz odpadne vode. Običajne metode vključujejo adsorpcijo z aktivnim ogljem in oksidacijo ozona. Uporabijo se lahko tudi druge tehnike, kot sta ionska izmenjava in ločevanje membran. Za različne kemične industrijske odpadne vode je mogoče izbrati različne metode čiščenja glede na različno kakovost vode, količino vode in zahteve glede kakovosti očiščene odpadne vode.
2. Odpadne vode pri barvanju in tiskanju tekstilij
Industrija barvanja in tiskanja porabi veliko količino vode. Običajno se za vsako 1 tono predelanega tekstila porabi od 100 do 200 ton vode. Od tega se 80 % do 90 % izpusti kot odpadna voda pri barvanju. Običajne metode obdelave vključujejo recikliranje in neškodljivo obdelavo.
Recikliranje:
Odpadno vodo je mogoče reciklirati in ponovno uporabiti glede na njene posebne značilnosti kakovosti vode. Na primer ločeno zbiranje odpadne vode iz beljenja in rafiniranja ter odpadne vode iz barvanja in tiskanja. Prvo je mogoče obdelati s pranjem z neposrednim tokom in ponovno uporabiti, s čimer se zmanjša količina izpusta.
Rekuperacija in ponovna uporaba alkalnih raztopin se običajno doseže z izhlapevanjem. Če je količina alkalne raztopine velika, se lahko za predelavo uporabi tri{1}}uparevanje; če je količina majhna, se lahko za predelavo uporabi tank{2}}izhlapevanje.
Obnova barvila. Na primer, stilbenska barvila lahko nakisamo, da nastane ftalna kislina, ki obstaja kot koloidni delci. Ti delci so suspendirani v preostali tekočini in jih je mogoče obnoviti in ponovno uporabiti po usedanju in filtraciji.
Neškodljivo zdravljenje lahko razdelimo na:
Metode fizikalnega čiščenja vključujejo metode obarjanja in adsorpcije itd. Metoda obarjanja v glavnem odstrani suspendirane trdne snovi iz odpadne vode; adsorpcijska metoda v glavnem odstrani raztopljena onesnaževala in razbarva odpadno vodo.
Kemične metode čiščenja vključujejo metodo nevtralizacije, metodo koagulacije in metodo oksidacije itd. Metoda nevtralizacije je namenjena prilagoditvi pH vrednosti odpadne vode in tudi zmanjšanju barve odpadne vode; metoda koagulacije se uporablja za odstranjevanje dispergiranih barvil in koloidnih snovi v odpadni vodi; oksidacijska metoda je oksidacija redukcijskih snovi v odpadni vodi, kar povzroči obarjanje žveplovih barvil in redukcijskih barvil.
Biološke metode čiščenja vključujejo aktivno blato, biološke rotacijske diske, biološke rotacijske bobne in biološko kontaktno oksidacijo. Za izboljšanje kakovosti odplak in izpolnjevanje standardov izpustov ali zahtev za predelavo je pogosto treba sprejeti kombinacijo več metod čiščenja.
3. Odpadne vode iz papirne industrije
Odpadna voda iz proizvodnje papirja v glavnem izvira iz dveh proizvodnih procesov v papirni industriji: izdelave celuloze in izdelave papirja. Priprava celuloze vključuje ločevanje vlaken iz rastlinskih surovin za izdelavo celuloze, ki se nato beli; izdelava papirja vključuje redčenje celuloze, njeno oblikovanje, stiskanje in sušenje za proizvodnjo papirja. Oba procesa sproščata veliko količino odpadne vode.
Najbolj onesnažena je odpadna voda, ki nastane pri predelavi celuloze. Odpadna voda, izpuščena med postopkom beljenja, je temno rjava in se imenuje "črna voda". Koncentracija onesnaževal v tej vodi je zelo visoka, BPK se giblje od 5 do 40 g/L. Vsebuje veliko količino vlaknin, anorganskih soli in pigmentov. Odpadna voda, izpuščena med postopkom beljenja, vsebuje tudi veliko količino kislih in alkalnih snovi. Odpadno vodo, ki se izpušča iz papirnega stroja, imenujemo "bela voda", ki vsebuje veliko količino vlaken in polnil ter lepil, dodanih med proizvodnim procesom.
Čiščenje odpadne vode iz papirne industrije bi se moralo osredotočiti na povečanje stopnje uporabe reciklirane vode, zmanjšanje porabe vode in odvajanja odpadne vode. Hkrati je treba raziskati tudi različne zanesljive, ekonomične in metode, ki lahko v celoti izkoristijo koristne vire v odpadni vodi. Na primer, metoda flotacije lahko pridobi trdne vlaknate snovi v beli vodi s stopnjo izkoristka do 95 %, očiščeno vodo pa je mogoče ponovno uporabiti; Metoda sežiganja lahko obnovi natrijev hidroksid, natrijev sulfid, natrijev sulfat in druge natrijeve soli v kombinaciji z organskimi snovmi v črni vodi.
Metoda nevtralizacije se uporablja za uravnavanje pH vrednosti odpadne vode; metode koagulacijske sedimentacije ali flotacije lahko odstranijo suspendirane trdne snovi v odpadni vodi; metode kemičnega obarjanja lahko razbarvajo; metode biološkega čiščenja lahko odstranijo BPK in so učinkovitejše za odpadno vodo iz kraft papirja; Metoda mokre oksidacije je relativno uspešna pri čiščenju odpadne vode iz sulfitne celuloze. Poleg tega so bile domače in mednarodne metode zdravljenja sprejete tudi z reverzno osmozo, ultrafiltracijo in elektrodializo.
4. Odpadne vode iz proizvodnje barvil
Odpadna voda iz proizvodnje barvil vsebuje snovi, kot so kisline, baze, soli, halogeni, ogljikovodiki, amini, nitro spojine, barvila in njihovi intermediati. Nekatere od njih vsebujejo tudi piridin, cianid, fenol, bifenilamin, pa tudi težke kovine, kot so živo srebro, kadmij in krom. Sestava te odpadne vode je kompleksna in strupena, zato jo je težko očistiti. Zato mora čiščenje odpadne vode iz proizvodnje barvil temeljiti na značilnostih odpadne vode in zahtevah za njeno odvajanje ter izbrati ustrezne metode čiščenja.
Na primer: za odstranjevanje trdnih nečistoč in anorganskih snovi se lahko uporabijo metode, kot sta koagulacija in filtracija; za odstranjevanje organskih snovi in strupenih snovi se uporabljajo predvsem metode kemične oksidacije, biološke metode in metode reverzne osmoze; za razbarvanje se lahko uporabi postopek, sestavljen iz metod koagulacije in adsorpcije; za odstranjevanje težkih kovin se lahko uporabijo metode ionske izmenjave itd.
5. Odpadne vode iz živilske industrije
Značilnosti odpadne vode iz živilske industrije so visoka vsebnost organskih snovi in suspendiranih trdnih snovi, ki so nagnjene k kvarjenju in praviloma nimajo izrazite toksičnosti. Glavna škoda je v tem, da povzroča evtrofikacijo vodnih teles, kar vodi v pogin vodnih živali in rib, spodbuja nastajanje vonjav po organskih snoveh, odloženih na dnu vode, poslabša kakovost vode in onesnažuje okolje.
Za čiščenje odpadne vode iz živilske industrije je poleg ustreznega pred{0}}čiščenja glede na lastnosti kakovosti vode na splošno prednost biološko čiščenje. Če je kakovost odplak zelo zahtevna ali je vsebnost organskih snovi v odpadni vodi zelo visoka, je mogoče uporabiti dvo-stopenjske prezračevalne posode ali dvo-stopenjske biološke filtre ali več-stopenjske biološke diske ali kombinirano uporabo dveh bioloških čistilnih naprav ali anaerobno-aerobno serijo.
